oglejte si

Ad Pirum - rimska utrdba

HRUŠICA – AD PIRUM
Rimska utrdba Ad Pirum leži na najvišji točki (858 m) rimske ceste, ki je vodila iz Aquileie (Oglej) čez Hrušico v Emono (Ljubljana). Cesta je bila zgrajena v času cesarja Avgusta (27 pr.K. - 14), ko je bilo področje sedanje Slovenije vključeno v rimski imperij. Nadomestila je starejšo povezavo čez Ocro (Razdrto). Iz Emone je tekla prek Celeie (Celje) in Poetovione (Ptuj) do Carnuntuma (Petronell pri Dunaju), to je do meje imperija na Donavi. Drugi krak te ceste je vodil iz Emone prek Neviodunuma (Drnovo pri Krškem) proti Balkanskemu polotoku in še dalje na vzhod.

Na Hrušici je bila verjetno od 1. stoletja dalje poštna postaja, kjer je bilo mogoče menjavati konjsko vprego, od  2. stoletja dalje pa tudi stražna postojanka. V drugi polovici 3. stoletja je bila na Hrušici zgrajena utrdba (kastel). Večina najdb s Hrušice izvira iz tega časa in predvsem 4. stoletja, kar kaže na močno poselitev v tem obdobju. V času vse nevarnejših vpadov barbarov in bojev med vojskami različnih cesarskih kandidatov je imela Hrušica ključni položaj, saj je varovala glavno cesto iz Balkana v Italijo. Najverjetneje je bila tu stalna vojaška posadka.

Hrušica je bila vključena v julijsko alpski obrambni sistem, ki je varoval Italijo potem, ko obramba na mejah imperija ni več zadostovala. Obsegal je prostor med mesti Tergeste (Trst), Tarsatica (Reka), Emona (Ljubljana) in Forum Iuli (Čedad). Varoval je območje, kjer je prehod iz Panonije in Balkanskega polotoka v Italijo najlažji. To ozemlje so imenovali Alpes Iuliae (Julijske Alpe), zato se je obrambno območje imenovalo Claustra Alpium Iuliarum. Sestavljali so ga - delno v več pasovih - zaporni zidovi, utrdbe (velike, npr. Castra - Ajdovščina, Ad Pirum - Hrušica, Nauportus - Vrhnika in manjše, npr. Lanišče, vidno ob cesti približno 5 km vzhodno od Hrušice) in preže. Razporejeni so bili povsod tam, kjer je bil možen prehod v Italijo.

Tloris kastela je prilagojen zemljišču in je nepravilne ovalne oblike. Dolg je 250 m, širok do 75 m. Obdaja ga 2,7 m široko obzidje, ki je bilo visoko okrog 8 m. Utrjeno je bilo s stolpi. S prečnim zidom, skozi katerega je bil narejen ozek prehod, je kastel razdeljen na spodnji in zgornji del. Slednji je lahko rabil za taktični umik v stiski, za šotorišče ali živinsko stajo. V spodnjem delu utrdbe so bili poštna postaja, vojaške barake in cisterna. Cesta Aquileia - Emona je prečkala spodnji del kastela v smeri zahod – vzhod. Vzhodni vhod v utrdbo sta ščitila dva približno 10 m visoka stolpa. V skalnih tleh so še ohranjeni sledovi tečajev vrat, s katerimi je bilo mogoče vhod zapreti. Zahodni vhod ni raziskan, ker so nad njim novodobne stavbe.
Dosedanje raziskave kažejo, da je bil hrušiški kastel verjetno opuščen okrog leta 400, morda po bitki pri Ajdovščini leta 394, v kateri je cesar Teodozij premagal uzurpatorja Evgenija ali morda ob pohodu Alarikovih Zahodnih Gotov v Italijo leta 401. Promet čez Hrušico se je nadaljeval najmanj do konca 6 stoletja.

Zgodnjesrednjeveško obdobje na Hrušici je slabo poznano. Med 12. in 14.stoletjem je bila v opuščenem kastelu zgrajena cerkev, posvečena sv. Jedrt, zavetnici popotnikov. Najpozneje v tem času je stara rimska magistrala zopet oživela. Od 17. stoletja do dograditve železnice Ljubljana - Trst sredi 19. stoletja je po njej potekala redna poštna zveza med Gorico in Ljubljano. Stavba sedanjega gostišča na Hrušici je bila v tem času poštna postaja, pozneje pa lovska koča goriške grofovske družine Lanthieri.
Janez Vajkard Valvasor (1641-1693) je v Slavi vojvodine Kranjske (Die Ehre Deß Hertzogthums Crain 1689) opisal pot prek Hrušice in tamkajšnjo poštno postajo, ki jo je upodobil tudi na bakrorezu. V letih od 1991 do 1994 je bila nekdanja poštna postaja, lovski in letoviščarski dvorec ter gozdarska hiša, ki je slovenski kulturni spomenik, obnovljena pod vodstvom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Nova gorica.

V gostišču Stara pošta vam bodo z veseljem odprli manjšo zbirko arheoloških najdb.

Skrbnik zbirke je Narodni muzej Slovenije, ki ponuja tudi vodenja po arheološkem parku ter zbirki.
Za sedaj je mogoče vodenje organizirati le ob četrtkih, zainteresirane skupine naj se oglasijo gdč. Andreji Breznik na telefon 01/241–44–18, ali elektronsko pošto: